Ars
60 let kulture
Sada Igram
Georg Friedrich Händel / John Gay (dj)
Akis in Galateja, dvodejanka
Poslednje puštane pesme
Georg Friedrich Händel / John Gay (dj)
Akis in Galateja, dvodejanka
Georg Friedrich Händel / John Gay (dj)
Akis in Galateja, dvodejanka
Georg Friedrich Händel / John Gay (dj)
Akis in Galateja, dvodejanka
Georg Friedrich Händel / John Gay (dj)
Akis in Galateja, dvodejanka
Povezani podkastovi
Arsovo domače branje
Eppur si muove - In vendar se vrti
Glasovi svetov
Gremo v kino
Jabolka, hruške in knjige
Avdiofestival
RIO radijska igra za otroke
Bogoslužje
Ars aktualno
Ars humana
Najnovije epizode
Od umetniške svobode na kocki do tihih pogledov na Ars
Po mesecu dni se je v ponedeljek v ljubljanskem Cankarjevem domu sklenil Festival Literature sveta -Fabula, in gost zadnjega večera je bil vsestranski intelektualec Philippe Sands, avtor knjige »Vrnitev v Lemberg« (Lemberg je zgodovinsko nemško ime mesta Lvov v Ukrajini) – ki je bil tudi naš gost – eden od njegovih ključnih motov pri opisih razlogov in posledic strahot druge vojne je »potrebno je razumeti klavca in ne le žrtev«. Pripravili smo tudi poročilo z okrogle mize v okviru Tedna slovenske drame v Kranju, na kateri so ta teden gledališčniki iz Madžarske, Slovaške, Srbije, Avstrije in Slovenije govorili o umetniški svobodi gledališč v politično zaznamovanih okoliščinah na kocki. Izpostavljamo tudi izvirno razstavo z naslovom »Ne uničujte Slovenski Jezik!!« (zadnji pridevnik in samostalnik z veliko začetnico in neustrezen sklon pa sta seveda povzeti citat iz enega od dopisov inštitutskim jezikoslovcem) in podnaslovom »Pisma inštitutu«, na kateri je avtorica Agata Tomažič razstavila izbor dopisov Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU o takšnih in drugačnih predstavah o spremembah našega jezika. Ljubljanska galerija ŠKUC, dediščina progresivnih študentskih generacij druge polovice prejšnega stoletja, gosti razstavo z naslovom »Jedka Palestina«, palestinske avtorice Samire Badran, v kateri na svojstven način upodablja izkušnje židovskega uničevanja Palestincev v Palestini. Za zaključek smo pripravili pogovor s fotografom Klavdijem Slubanom, ki je v Viteški dvorani ljubljanskih Križank pripravil razstavo analognih posnetkov trenutkov ustvarjanja našega programa z naslovom »Tihi pogled na Ars« - svoje pa je v pogovoru povedala tudi odgovorna urednica programa Ingrid Kovač Brus.FOTO: Philippe Sands, Fabula '26 VIR: https://www.institutfrance.si/events/festival-fabula-philippe-sands/
Branko Šömen: " Spodrsljaj svetlobe je imeniten naslov za kakšno knjigo!"
Prvega aprila je Branko Šömen, slovenski pesnik, pisatelj, scenarist, prevajalec, novinar in kritik, dopolnil devetdeset let. Rodil se je v Mariboru, živel je v Prekmurju dokler ni šel študirat in delat v Ljubljano, do upokojitve je delal na našem radiu; zdaj že dolgo živi v Zagrebu. Leta 1984 je posnel pripovedovanje o svojem življenju in delu na zelo izviren, morda celo filozofski, način, vreden besednega ustvarjalca. Do takrat je objavil že šest pesniških zbirk, dva romana, knjigo humorističnih besedil, predvsem pa scenarije za legendarne slovenske filme, kot so Let mrtve ptice, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, Bele trave. Do danes se je celoten opus Branka Šömna še silno razširil: samo lani in predlani je objavil zbirki kratke proze Človek, ki ga ni in Molitev za Jasenovac, še prej pa številne romane, mladinska in humoristična dela, knjige poezije. Tudi zbirko Spodrsljaj svetlobe leta 1996. Na tej besedni zvezi namreč temelji njegovo razmišljanje, ki pa je, kot boste slišali, precej pogumno za leto 1984. Kritično omenja namreč pomanjkanje banan – starejše generacije ga še pomnijo – pa tudi pesnika Balantiča. Ta je bil takrat še pod anatemo. Vse to si je privoščil, čeprav je bil zaradi svojih satir na račun sistema leta 1963 dvakrat v zaporu.
Sredi Evrope in zgodovine
Četrta križarska vojna, ki je trajala pet let na prelomu iz 12. v 13. stoletje, je močno zaznamovala zgodovino naših krajev. Nanjo nas zdaj opominja nova monografija specialista za beneški srednji vek doktorja Massima Sbárbara, sodelavca koprskega Znanstveno-raziskovalnega središča. Predstavljamo tudi knjigo doktorja Janka Kosa, literarnega zgodovinarja in teoretika, ki se je ukvarjal z vsemi področji literarne vede, z novim delom pa praznuje svoj 95. rojstni dan.
Oto Rimele: "Rdeča je zame barva rojstva, življenja in smrti"
Barva zahteva od slikarja psihološki napor; ko je ni več v njem, je ni več na platnu, pravi umetnik Oto Rimele, ki se trenutno s pregledno razstavo Od rdeče do rdeče predstavlja v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Pod vodstvom kustosa Marka Košnika se v njej na novo sprašuje o pomenu rdeče barve v okviru razvoja svojega likovnega izraza od dvodimenzionalne površine k sliki kot objektu. Kako razmišlja o gledalcu, za katerega si želi, da bi z umetnostjo stopal sam k sebi, ter zakaj je v razstavo vključil avtorsko glasbo, pa izveste v pogovoru, ki ga je pripravila Aleksandra Saška Gruden.
Novi film Gora Rocka Mirana Zupaniča
Po dokumentarcu Sarajevo safari, v katerem je tematiziral nepredstavljiv safari na ljudi, ki se je dogajal med obleganjem Sarajeva v letih 1992 do 1996, je Miran Zupanič zdaj posnel film z izjemno pozitivno vsebino. Gora Rocka prikaže festival, ki ga bodo na Šentviški planoti pri Tolminu letos poleti priredili že 22ič. Vse temelji na prostovoljnem delu organizatorjev in drugih, ki pomagajo pri realizaciji festivala, tako da gre vsako leto izkupiček od vstopnic v dobrodelne namene. V filmu je veliko utrinkov nastopov glasbenih skupin – Magnifica, Big Foot Mama, Vlado Kreslin in drugih –, v ospredju pa je vse okrog glasbe same: organizatorji, prostovoljci, občinstvo. Film je bil preteklo soboto premierno prikazan v Cankarjevem domu v Ljubljani v okviru projekta Naši filmi doma.
Dokumentarni film od festivala do zapora: Gora Rocka Mirana Zupaniča in Ko pridem ven Metoda Pevca
V kine sta prišla kar dva nova slovenska dokumentarna filma - film Gora Rocka Mirana Zupaniča o istoimenskem festivalu, ki ga bodo na Šentviški planoti pri Tolminu letos poleti priredili že 22ič in film Ko pridem ven Metoda Pevca, v katerem se je režiser skupaj s psihiatrom, ki je strokovnjak za psihodramo, odpravil v zapor na Dobu. V oddaji se pogovarjamo z obema režiserjema, ocenjujemo pa tudi film Zadnji viking Andersa Thomasa Jensena in film Drama Kristofferja Borglija.
Se era Orbanove Madžarske končuje?
V naši vzhodni sosedi Madžarski poteka srdit finiš dolge in predvsem neenakopravne kampanje pred splošnimi volitvami 12.aprila, v kateri gledamo dvoboj med vladajočo stranko Fidesz Viktorja Orbana in opozicijo, zbrano okrog Petra Madyara in desne stranke Tisza. Volilna kampanja je vse bolj naelektrena in je dodatno razdelila že tako polarizirano madžarsko družbo. Viktor Orban je v 16-letih svoje vladavine Madžarsko preoblikoval v iliberalno demokracijo s podreditvijo vseh državnih institucij, pravosodja in medijev ter utišanjem vsakršnih kritičnih ali drugačnih glasov. Za vstop v parlament ima možnost le še skrajno desna stranka Naša Domovina, med tem ko levosredinska Demokratična koalicija in satirična protestna Stranka dvorepega psa ne bosta prestopili parlamentarnega praga. Sandra Krišelj se je s sogovorniki v Budimpešti in drugem največjem kraju na Madžarskem Debrecenu pogovarjala o razmerah na Madžarskem.
Premiera filma Ko pridem ven Metoda Pevca
Za zidovi osrednjega slovenskega zapora na Dobu se je leto in pol odvijal terapevtski proces psihodrame, v okviru katerega je skupina obsojencev s psihiatrom Vladimirjem Miloševićem razmišljala o izvorih svojih kriminalnih dejanj, predvsem pa o tem, kako bodo živeli, ko se bo zaporna kazen za njih končala. Delavnice psihodrame je s filmom beležil Metod Pevec in tako posnel filmsko pripoved, ki gledalcem in gledalkam na izrazito intimen način približa tovrstne procese rehabilitacije.
Zadnji viking
Da je danski humor nekaj posebnega, je najbrž jasno že vsem ljubiteljem skandinavskega filma, a ko svoje ustvarjalne moči združijo režiser in scenarist Anders Thomas Jensen ter igralca Nikolaj Lie Kaas in Mads Mikkelsen, ta pojem dobi povsem nov pomen. Razsežnosti njihove, milo rečeno, neobičajne domišljije presežejo vsakršna pričakovanja in vedno znova – Zadnji viking je že njihov šesti skupni celovečerec – premaknejo mejo še sprejemljivega malček naprej. Osrednja zgodba, o kateri je težko povedati veliko, ne da bi razkrili preveč, se tokrat vrti okoli dveh bratov. Prvi, Anker, je kriminalec, ki se po petnajstih letih vrne iz zapora, drugi, Manfred, že tako nekje na avtističnem spektru, pa je medtem razvil še disociativno motnjo identitete in se ima za Johna Lennona, pri čemer vztraja z izjemno destruktivnimi potezami, saj se ob rojstnem imenu recimo impulzivno zabriše skozi okno v drugem nadstropju. Njuno sodelovanje je tako že od začetka obsojeno na kopico črnohumornega kaosa, a popolnoma neizogibno, saj Manfred/John edini ve, kje je zakopan Ankerjev ukradeni denar. Kmalu se jima pridružijo še štirje stanovalci psihiatrične klinike, ki trdijo, da so člani skupine Beatles ali Abba – odvisno od trenutka –, za petami jima je pohlepni in nasilni Ankerjev pajdaš, pot pa jih vse skupaj vodi v njuno rojstno hišo, v kateri seveda ne gre brez zloveščih asociacij in spominov. Če bi gledalec želel poloviti prav vse dogajalne niti, bi si film najbrž moral ogledati večkrat zapored, vendar to za čuda filmu prav nič ne škoduje. Kakor tudi ne pestra mešanica žanrov, ki se v divjem ritmu prepletajo od dobesedno pravljičnega okvira zgodbe pa vse do brutalno črne komedije z elementi kriminalke in krvave psihološke drame, v čemer je Jensen enostavno vrhunski. Posebej navdušujoča je dramaturgija samega dogajanja, saj gledalca kar nekajkrat prebrisano zavede in šele čisto ob koncu spretno razkrije vse manjkajoče koščke sestavljanke ter osvetli zgodbo s čisto novega zornega kota. Mojstrsko sta svojo nalogo opravila tudi Nikolaj Lie Kaas kot Anker in predvsem izjemni Mads Mikkelsen kot Manfred/John – absurdnost njunih likov preprosto nima pomanjkljivosti.Film Zadnji viking je bilo na lanskem Liffu mogoče videti v sekciji Predpremiere, čeprav bi se prav lahko znašel tudi med Ekstravagancami, saj kljub zelo univerzalnemu sporočilu o bratski ljubezni in številnim presežkom sodi med tovrstne filmske posebneže, ki zahtevajo nekoliko bolj specifične gledalce.Piše: Gaja PöschlBere: Maja Moll
Drama
Najnovejši film norveškega režiserja Kristofferja Borglija, Drama, na prvi pogled deluje kot romantična komedija. V filmu spremljamo mlad par, Emmo in Charlieja, ki ju upodobita hollywoodska zvezdnika Zendaya in Robert Pattinson. Emma in Charlie sta tik pred poroko, nakar njuno predzakonsko srečo pretrese temačna skrivnost iz Emmine preteklosti. Tako v njun odnos vdira vse večja negotovost, priprave na veliki dan, kot so izbira rož in testno fotografiranje, pa se zaradi vse večje napetosti spremenijo v bolečo farso.Zendaya in Pattinson se izkažeta kot dobri izbiri za preobračanje arhetipov romantičnih junakov. Oba sta prvi večji uspeh doživela s popularnimi franšizami, Zendaya s Spider-Manom, Pattinson pa s sago Somrak. S svojo slavo, glamurjem in izkušnjami sta kot nalašč za glavni vlogi v romantični uspešnici. Vendar pa življenjepis obeh igralcev polnijo tudi sodelovanja s sicer komercialnimi, a bolj umetniško usmerjenimi režiserji, kot so Luca Guadanino, Christopher Nolan, brata Safdie, Lynne Ramsay in Claire Denis. Prav ti eklektični projekti lahko gledalcem služijo kot zanesljiv namig, da Drama ne bo še en povprečen film o mladi ljubezni in prikupnih poročnih zapletih.Emma je na videz rahločutno, lepo dekle s posrečenimi nerodnostmi, Charlie pa deluje kot tipičen angleški nevrotičen romantičen junak z razmršenimi lasmi in rahlim strniščem. V uvodnih minutah režiser spretno prikaže zgodovino para ob pomoči utrinkov njunega odnosa, po katerih nas popelje Charlie, ko vadi svoj poročni govor. Tako se lahko hitro prepričamo o globini in povezanosti njunega odnosa in kemiji med igralcema. Zendaya se izkaže z morda svojim do zdaj najboljšim igralskim nastopom, saj ji večplastnost Emmine osebnosti, njeno čustveno stisko, osamljenost in konfliktne občutke uspe prikazati z rahločutno in zadržano igro. Tudi Pattinson se dobro vživi v ljubečega, a obsesivnega Charlieja, ki s svojo paranojo poskrbi za večino komičnih trenutkov v filmu.Borgli film zgradi s kratkimi prizori in hitrimi rezi, ki nas prestavljajo iz filmske sedanjosti v pretekle dogodke ali pa namišljene scenarije. Večina dejanske drame v filmu se tako zgodi v glavah osrednjih likov. V odsotnosti pripovedovalca postane nezanesljiva sama pripoved, obenem pa nas vpogled v vsiljene misli likov kot občinstvo neprestano opozarja na pristranskost njunega doživljanja. Poudarjanje subjektivnega je tudi ena največjih kakovosti filma in glavni razlog, zakaj uspe Drama v svoji melodramatičnosti in satiričnem tonu podati tudi relativno pomenljiv razmislek o odnosih. Glavna šibkost filma je, da v celoti sloni na prepričljivosti izhodiščnega zapleta oziroma na tem, da se nam bo Emmina izpoved zdela dovolj pretresljiva, da upraviči vse nadaljnje peripetije. Brez tega bi dogajanje lahko izpadlo preveč banalno, liki pa povečini hinavski in vzvišeni. Predvsem karikiranost stranskih likov film zadrži v nekoliko površinski obravnavi predsodkov in strahov, ki lahko posežejo v neki odnos. Kljub temu pa je Drama zabaven in estetsko zadovoljiv film, ki ob suvereni režiji, lepi fotografiji in odlični igri ponuja tudi zanimiv komentar na sodobne odnose ter širšo družbeno moralo in vrednote.Piše: Vanja GajićBere: Maja Moll